Izgorelost

Ko nas prehiti lastna moč

Izgorelost ni šibkost – je opozorilo. Telo kriči. Duša šepeta.

Mi pa tečemo dalje. Dokler ne obstanemo.

Zgodi se počasi. Skoraj neopazno. Najprej odpovemo obisk prijatelja. Nato preskočimo en trening. Potem zmanjka volje še za kratek sprehod. V službi še vedno stiskamo zobe, vodimo sestanke, pišemo maile, odgovarjamo vsem – razen sebi.

Ne rečemo: »Utrujen sem.« Rečemo: »Saj bo.« In gremo naprej.

A v resnici – izgorevamo.

Na Mayo Clinic izgorelost opisujejo kot stanje fizične, čustvene in duševne izčrpanosti, povezane z dolgotrajnim stresom. Pogosto jo spremljata izguba občutka dosežka in celo identitete. Vemo, da nas nekaj teži, a ne vemo več, kaj nas je v resnici veselilo. Prepričujemo se, da bomo »počakali na dopust«, »zdržali do vikenda« ali da bo »lažje, ko bo projekt končan«.

Danes veliko ljudi odkrito govori o svoji izkušnji z izgorelostjo – pišejo knjige, predavajo, delijo nasvete. Pomembno je, da o tem govorimo, ker s tem prelomimo tišino, ki nas je dolgo dušila.

A ob množici glasov se včasih vprašamo – komu verjeti?

Verjeti je vredno tistim, ki priznajo, da okrevanje ni hitra rešitev. Da ni ene formule. Da je to proces – sestavljen iz številnih majhnih odločitev, ki jih moraš sprejemati vsak dan znova. In dobro je imeti rezervo do tistih, ki svojo izkušnjo izgorelosti danes prodajajo kot recept. Okrevanje ni posel. Je pot, ki jo mora vsak zase prehoditi – počasi, potrpežljivo in iskreno.

Izgorelost ne pozna koledarja

Izgorelost pride, ko nismo več povezani sami s sabo.

Zato se moramo ustaviti. In to ni lahko. A pot nazaj obstaja. Ta pot ne vodi vedno skozi terapevtsko pisarno – čeprav je včasih nujna. Pogosto se začne zunaj. Na soncu. V dežju. Ob reki. Med drevesi.

Začne se z gibom. In potem se počasi nekaj premakne tudi v glavi.

Ko se začnemo gibati ne zato, ker moramo, temveč zato, ker hočemo, se telo začne spominjati, kaj pomeni biti živ. Ne gre za rekorde. Ne gre za popolne rezultate ali za aplikacijo, ki šteje kilometre.

Gre za to, da se v gibanju ustavimo. Da spet slišimo svoj dih. Da srce ne razbija več od stresa, ampak bije v ritmu narave.

Rekreativni šport je eden najboljših naravnih »antidepresivov«. Po podatkih Mayo Clinic redna telesna dejavnost zmanjša napetost, izboljša razpoloženje in dvigne raven energije. Pomaga ustvariti rutino – tisti občutek stalnosti in varnosti, ki je pri okrevanju ključen.

Ko v svoj urnik spet vnesemo gibanje – ne kot obvezo, ampak kot prostor zase – se začnejo premikati tudi naši notranji vzorci.

Pri Novem Poletu ohranjamo tradicijo starega. Še vedno verjamemo, da si moramo vzeti čas. Da lahko v rekreativnem športu najdemo zavetje, ko svet postane preglasen.Da gibanje ni le trening telesa, ampak prostor, kjer se počasi vračamo k sebi.

Morda začnemo s počasnim sprehodom po makadamski poti, kjer slišimo le lastne korake. Morda naredimo nekaj vaj za hrbtenico. Morda se odpravimo v hrib. Morda celo tečemo – počasi, težko, a vztrajno.

In potem, nekega dne, sredi znoja in diha, se v nas nekaj premakne. Kot bi odprli okno. In končno – vdihnemo.

Izgorelost ni konec. Je začetek.

Izgorelost je povabilo, da na novo premislimo, kaj nam je zares pomembno. Da znova najdemo stvari, ki nas polnijo.

In čeprav se tega ne da naročiti po spletu ali zapisati v urnik, vemo, kje se začne: pri nas.

Ko si priznamo, da ne moremo več tako naprej. Ko si dovolimo, da stopimo ven. Ne da pobegnemo – ampak da se vrnemo.

Morda še nismo tam. Morda smo šele na poti. A vsak korak šteje. Vsak dih. Vsak trenutek, ko se spet spomnimo, kdo smo.

To ni razkošje. To je nuja.

In zato gremo. Korak za korakom. Počasi, a vztrajno. Nazaj k sebi.

Vsakemu se lahko zgodi

Izgorelost se lahko zgodi vsakomur. Tudi tistim, ki delujejo najbolj »teflonski«.

Ne čakajmo, da začnemo o življenju razmišljati šele takrat, ko smo v vozičku ali pa odvisni od protibolečinskih terapij, ki nam omogočajo le nekaj ur olajšanja.

Rekreativni šport je eden najboljših naravnih »antidepresivov«, a samo gibanje telesa ni dovolj.

Pomembno je, da se naučimo odkrito pogovarjati sami s sabo.

Ker izgorelost pride, ko nismo več povezani sami s sabo.