Izbira

Najprej gremo malo čez omejitev hitrosti. Vsak šofer pred nami je prepočasen, neroden, nesposoben …

»Kdo ti je dal izpit? A ne vidiš, da je zelena? Spelji že, saj imaš prosto! Malo bi moral obnoviti cestno-prometne predpise. A si pozabil, da je predpisana omejitev samo do naslednjega križišča, ti pa voziš 50 km na uro tam, kjer je omejitev 90? Spet ena počasna teta ali penzionist v avtu, saj ne moreš verjeti, koliko tega se vozi v prometni konici. Kot da nimajo časa na pretek potem, ko se mi spravimo v službe.«

Robantimo v svojem slogu, čeprav vemo, da nas nihče ne sliši.

Slabe volje smo, ko avti lezejo iz stranskih ulic na prednostno in se voznik pred nami ustavi, da jih spusti predse, pa ne samo enega, kar tri ali celo pet. Z vsakim naslednjim avtom smo bolj zaripli v obraz.

Kot da ne ve, da se nam mudi.

Jezimo se na tiste, ki se jim mudi še bolj kot nam. Ko nas prehitijo, imamo na zalogi spet cel kup komentarjev:

»Zakaj ne greš pet minut prej od doma? A je res tako težko? Ogrožaš sebe in druge udeležence v prometu. A misliš, da boš kaj prehitel, če menjaš vozne pasove kot politiki stranke? A smerokazov pa tvoj avto nima? Mogoče jih ne znaš uporabljati ali pa ne želiš, da drugi vedo, kam greš? Glej tega, postavil se je na pas za zavijanje levo in potem peljal naravnost!«

Semaforji so kot zakleto drug za drugim rdeči. Gledamo minute, kako hitro bežijo, in se nerviramo za prazen ništrc.

Večkrat na glas izrečemo kakšno kletvico ali neprimerno besedo na račun soudeležencev v prometu, potem pa nas včasih postane sram, ko se slišimo, čeprav vemo, da nas nihče drug ne sliši – razen seveda, če imamo v avtu sopotnika ali kaj božjega.

Neverjetno veliko je na cesti nedeljskih šoferjev, čeprav je ponedeljek ali celo sreda. Nedeljski šoferji so tisti, ki vozijo počasi, malo opazujejo okolico ali se pogovarjajo s soprogo, počasi, brez stresa.

Izgleda, da imajo časa na pretek, dela nobenega, roka nobenega, kot da je svet stopil na zavoro.

Nikoli ne zaznajo, da so morda nekomu pa le v napoto. Imajo varčno vožnjo in s tem ohranjajo okolje bolj čisto, čeprav tega niti ne vedo. Najbolj pomembno je, da je avto še vedno lepo ohranjen in da je boljši od sosedovega. Bog ne daj, da bi imel kakršnokoli okvaro ali prasko, ker bi jih postalo sram.

Nedeljski šoferji so vsi, ki delajo gnečo na cesti.

Potem so tu še starejši udeleženci prometa, upokojenci, in nam spet ni prav, da so na cesti ravno v prometni konici, kot da nimajo časa na pretek in bi se lahko prilagodili ter šli kasneje od doma. Je pa res, da morajo biti v trgovskem centru med prvimi, ker sicer lahko zmanjka artiklov, ki so ta dan v akciji. Za njih je to »življenjskega« pomena.

Mi, ki se nam mudi v službo, pa smo na žalost nestrpni. Kot da mi ne bomo enkrat tudi starejši…

Danes sem se spravil iz postelje malo bolj zgodaj, verjetno zaradi polnega mehurja, ki mi ni dal miru. Jutranja opravila so šla kot po tekočem traku. V kuhinji je šlo brez prerivanja. Prav nihče mi ni zasedel kopalnice za nedoločen čas.

Ležerno sem sedel v svoj avto in se odpravil v službo.

Držim se omejitev, morda grem kak kilometer čez dovoljeno hitrost, zato da ne bodo oni za mano mislili, da je pred njimi nesposoben ali prestrašen šofer, ki pelje kar nekaj kilometrov na uro pod dovoljenim limitom.

Vključujem se v promet brez hitenja, opazujem naravo in šoferje v sosednjih avtomobilih. Z rahlo ironičnim nasmeškom gledam voznike, ki se jim neznansko mudi in so že na daleč videti živčni.

Meni danes ni problem dati prednost voznikom, ki se želijo vključiti v promet iz stranskih ulic ali z dvorišč. Sem kar malo ponosen nase, da sem že tako zgodaj zjutraj naredil dobro delo.

Spomnim se pregovora iz knjige knjig:

»Dober človek pa se bo sitil s sadovi svojih del.«

A sem malo nadut?

Pred semaforji se ustavim, ko vidim oranžno luč. Pazim samo na to, da se bo avto za mano pravočasno ustavil, ker če se nekomu mudi, bo ob pogledu na oranžno luč na semaforju stopil na gas, saj bo s tem pridobil v povprečju 38 sekund časa.

Ali ni vseeno, če zamudiš pet minut namesto štiri minute in 22 sekund?

Meni je.

Časa imam še na pretek. Parkirno mesto sem našel skoraj pred vrati. Zadovoljen sem, obraz imam prijazen, oči spočite, misli urejene, nikamor se mi ne mudi in nič me ne boli.

Sprašujem se, zakaj ni vsak dan tako?

Vedno bi se lahko spravil iz postelje malo bolj zgodaj, deset minut se res ne pozna veliko. Lahko grem zvečer tudi pol ure prej spat. Vse je stvar izbire. Kjer koli, kadar koli.

Izbiram lahko med stresno ali umirjeno vožnjo.

Izbiram lahko med mesnim ali zelenjavnim menijem.

Izbiram lahko med lager ali kraft pivom.

Med belim ali rdečim vinom.

Izbiram med klasično ali pop glasbo in še med toliko drugih.

Izbiram med delom in lenobo.

Med ljubeznijo in sovraštvom.

Med belo in črno barvo.

Med vsemi niansami tega sveta.

Med svetlobo ali temo.

Med resnico in lažjo.

Predvsem pa lahko izbiram med dobrim ali slabim ravnanjem.

Nekateri lahko izbirajo celo med vojno in mirom. Je lažja in je težja pot.

Ni izgovorov.

Odločitev je samo moja.

In vaša prav tako.

*Mirko Pogačar je s športom povezan Slovenec; je mož, oče štirih otrok, tudi stari oče, doma s Klanca pri Komendi