Tretja

Prinesena sreča

O družini, otrocih, vrednotah - in nekaj malega o športu 

Včasih imamo v življenju srečo, čeprav pravijo, da je sreča opoteča. In ko je opoteča, se nekateri celo veselijo, ker je nevoščljivost brezmejna.

Sreča je zelo povezana z ljudmi, ki jih srečuješ, saj ti prav oni lahko prinesejo srečo. Res je, da gre nešteto ljudi mimo nas in je škoda, da vsaj nekaterih ne ustavimo in pobliže spoznamo, ker gre tako tudi del sreče mimo. Imamo pa tudi srečo, da nekaterih ne ustavimo in ne spoznamo, ker morda niso v redu in bi imeli zaradi njih lahko nesrečo.

Prvo srečanje z ljudmi pride že ob samem rojstvu. Porodničar, ki te kresne po ritki potem, ko se skobacaš iz materinega gnezda, zagotovo nima slabega namena, ampak ga pozabiš že po parih dneh. Naslednje srečanje je s tvojo mamico, od katere se ne ločiš kar tako, ker te »futra« z mlekom in ljubeznijo, ki izhaja iz nje same.

Potem prej ali slej srečaš še njenega partnerja ali celo zakonskega moža, kar je danes redko, oziroma svojega očeta, ki ga tudi nekako sprejmeš, saj je kar konkretno povezan s tvojo mamo, ni pa nujno.

In življenje se začne.

Prihajajo razne tetke in strici z vsemi svojimi dobrimi nameni in željami, ampak se jih vseeno bojiš, ker z neko prisiljeno govorico neprestano silijo vate, se te dotikajo in se sprašujejo, komu si podoben.  Pa jih sčasoma sprejmeš, ker je tako všeč tvojim staršem in seveda zato, ker so potem pomirjeni in manj vsiljivi.

Spoznavaš sosede, katerim se ne gre zameriti, saj naj bi bil sosed prvi, ki ti priskoči na pomoč, ker je enostavno blizu. Ampak tega takrat še ne veš. Vsi so v redu, dokler ne začnejo nekateri iskati koristi. Jih tudi razumem. Kadar nam gre za nohte, iščemo vzvode in priložnosti, kako si olajšati finančni ali kakšen drug primanjkljaj, recimo 10 cm zemljišča.

V šoli srečujemo sošolce, ki so tam zato, ker so rojeni istega leta kot ti. Nekatere sprejmeš malo bolj kot druge, z vsemi pa nekako shajaš 9 let in jih potem več ali manj pozabiš do naslednje obletnice valete.

Učitelji in kasneje profesorji so ti dodeljeni. Če si dovzeten, srkaš njihovo znanje, ki ga prenašajo nate, če so preveč zateženi, jih malo ignoriraš. Vseeno veš, da je to njihova služba in ti pravzaprav ne želijo nič slabega. Eni enostavno ne znajo primerno podajati snovi, se konstruktivno pogovarjati, ti zlesti pod kožo.

Drugi so v redu. Večina.

Starši imajo tudi svoje želje in te silijo v razne krožke in prostočasne dejavnosti. Nekateri zato, ker rabijo nekaj prostega časa zase, nekateri pa zato, da potešijo svoje neizpolnjene sanje. Tu se pridružijo razni guruji, trenerji, prostovoljci, šarlatani in podobni.

Pri večini dejavnostih vaditelj, trener, učitelj ali karkoli že je, ne rabi potrdila o opravljenih pedagoških izpitih ali potrdila o nekaznovanosti, dela pa z otroci v najbolj občutljivih letih. Razumeti mora mladega človeka, njegove potrebe in želje, njegove frustracije in strahove… Tu ni prostora za egoizem, za slavo, za prvake… Gre za mladostnike, ki se morajo počutiti varne, sprejete, morajo vedeti, da verjamemo vanje.

Rezultati bi morali biti drugotnega pomena. Mladostnik naj uživa v tem, kar počne, naj trenira z veseljem in nabira izkušnje. Rezultat morda pride kasneje, ko ga prevzame naslednji trener. Pa ne zato, ker je trener boljši, ampak zato, ker je otrok dorasel in še vedno uživa v svojem početju. Če je prezgodaj rezultatsko obremenjen in mu ne uspeva že v začetku, bo izgubil vero vase, kasneje pa še v trenerja. In potem starši iščejo privatne trenerje, jih plačujejo in še bolj silijo otroka v tekmovalnost in izgubljajo stik z realnostjo.

Bistveno je, da se otroci in mladostniki dobro počutijo v skupini, kjer jih povezuje ljubezen do istega športa ali cilja. Dobivajo nove prijatelje, nova znanja, delovne navade in dobro samopodobo.

Pa vendar je mnogih športih je tako, da moraš čim hitreje priti od štarta do cilja. Pri tem ti pomaga cela kopica ljudi, od trenerjev, nutricionistov, psihologov, kondicijskih trenerjev, sociologov, do sotekmovalcev, direktorjev in sodnikov. Če samo eden od njih ni dober v svojem poslu, se nam podre do sedaj opravljeno delo in lahko začnemo znova.

Pomembna je tudi podpora družine, ki pa jo nekateri razumejo narobe. Naloga staršev ni v tem, da ocenjujejo delo trenerjev, jih podkupujejo, kričijo na sodnike in poveličujejo svoje nadebudne otroke. Marsikateri oče postane drugi trener in otroka sili k še večjemu naporu po že opravljenem treningu, ker se mu zdi, da se premalo dela in zato posledično ni rezultatov.

Kvaliteto zamenjajo za kvantiteto in gre sčasoma v večini primerov vse narobe.

Podpora staršev je, da svojemu otroku omogočajo treninge, vaje, predpisane učne ure, jih vozijo na treninge in tekme, jih spodbujajo na tekmah, se ne obremenjujejo z rezultati, znajo pohvaliti in pustijo stroko pri miru, da lahko opravlja svoje delo. Velikokrat tekmovalci niso zadovoljni s svojim rezultatom.

Naloga staršev in tudi trenerjev je, da jih pohvalijo za opravljeno delo, ne glede na izid tekme ali dirke.

Pisatelj in filizof Kahlil Gibran je staršem napisal tudi tole misel o otrocih: Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.

Zato je dobro, da imamo srečo v življenju, ker smo srečali prave ljudi, začenši s starši. Ljudi, ki razumejo, ljudi, ki imajo empatijo in ljudi, ki sebe ne postavljajo na prvo mesto. Potem smo lahko vsi prvaki, ne glede na rezultat, ker rezultat je življenje, ki ga živimo in razdajamo.

Za konec še ena misel: »Ničesar ne morem narediti tako dobro, da ne bi mogel kdo še boljše.«

Popolno je lahko samo božanstvo. Zato vem, da tudi moj zapis ni popoln.

*Mirko Pogačar je s športom povezan Slovenec; je mož, oče štirih otrok, tudi stari oče, doma s Klanca pri Komendi