Sedma

Ko padeš – in se pobereš

Ko te telo izda, a te volja in ljubezen do življenja pripeljeta nazaj na sneg.

Priznam, v zadnjih letih sem bila športnica bolj po duši kot v resnici. Hitro namreč najdem izgovor, da ostanem doma. Lahko je krivo vreme, predolga pot, prestrm klanec, pa trava je res čez noč postala čisto previsoka, pa okna moram nujno pomiti.

Tako si, bolj po duši kot v resnici, domišljam, da pripadam Srebrnim sulicam. Smučarski zavoji se, kot vožnja s kolesom, z leti zapišejo v gene in jih nikoli več ne pozabiš. Včasih se mi sanja, da na vrhu zlikane črne proge vznemirjeno čakam na štart.

Zavoji se mi zarisujejo, pod smučkami slišim trenje zamrznjenih zrnc zlikanih rebrc, mrzli piš mi solzi oči. Kakšen neskončni užitek je ta svoboda.

Se pa vsakih nekaj let res zgodi, da se prijateljem, Srebrnim puščicam, pridružim na otvoritvi sezone. Zadnjič sem bila z njimi decembra 2024.

Tudi lansko leto bi šla, če mi usoda v predlanskem decembru ne bi prekrižala načrtov. Brezvezni kucelj je zahrbtno skrival ledeno ploščo. Smučke niso prijele in treščila sem na desni bok in ramo, kot da prvič stojim na smučkah.

Bolečina je bila nepopisna.

Evo, kolk je šel, mi je šinilo skozi možgane, rame sploh nisem čutila, čelada mi je desno lice stisnila skoraj do zob. Ko sem končno zadihala, mi je prijazni Italijan pomagal na noge. No, stojim lahko, sem pomislila. Morda pa s kolkom le ne bo tako hudo, sem razmišljala, ko sem se počasi spuščala v dolino in v hotel.

Naslednje jutro sem se zbudila v modricah. Vse me je bolelo, roko sem lahko dvignila le do pravega kota. Eh, sem pomislila, zlomljenega ni nič, tudi rama se bo pomirila. Pravzaprav sem imela srečo.

Čeprav roke še vedno nisem mogla dvigniti več kot do pravega kota in mi je smučke nosil mož, sem še cel januar smučala. Trmasto in v bolečinah. Potem pa sem sklenila, da potrebujem fizioterapijo, ker to res nikamor ne pelje.

A moja zdravnica je ubrala drugačno pot. Poslala me je na magnetno resonanco, ki je razkrila strgan biceps, pretrgano kito rotatorne manšete in poškodovano slap lezijo. Čakala me je operacija, osem tednov imobilizacije, popolna fizioterapija in zdravilišče.

V tem vrstnem redu sem preživela pomlad in začetek poletja. Celo v kampu sem zavzeto razmigavala ramenski obroč. Sploh ne pomisliš, da se lahko z malo domišljije kolebnica spremeni v škripec, držalo od motike v palico za razmigavanje, plastenke od vode pa v uteži.

A splet dogodkov je sredi vročega lanskega poletja spet spremenil moje načrte. Konec julija so me v hudih bolečinah v trebuhu z rešilcem odpeljali na urgenco ljubljanskega UKC in me zadržali v bolnišnici. Prirojena anomalija med trebušno slinavko in žolčnikom se je zamašila in povzročila hudo vnetje.

Ker tako stanje ni prav pogosto pri odraslem človeku, se je zdravniški konzilij večkrat posvetoval, kaj bi z menoj. Medtem so mi vstavili stent, ki mi je povzročal slabost, ga odstranili, da bi izključili rakaste tvorbe, so mi preiskali kri, me večkrat poslali na ultrazvok pa na CT-slikanje s kontrastom in se na koncu odločili, da je potrebna robotska operacija.

Odstranili so mi glavo trebušne slinavke, žolčnik in del dvanajsternika. Osem dni sem preživela na intenzivnem oddelku. Pod močnimi zdravili so me morile blodnje, staknila sem bakterije, pljuča mi je zalivala voda in, kar je bilo najbolj zaskrbljujoče in smrtno nevarno, vnela se mi je trebušna slinavka oziroma to, kar je od nje ostalo. CRP je vztrajal odločno previsoko. Pristala sem celo v izolaciji, pa ne zaradi sebe.

V bolnišnici sem ostala do začetka oktobra. Dovolj časa sem imela za naštudiranje delovanja bolnišničnega oddelčnega ustroja. Kdorkoli jamra ali se pritožuje nad osebjem, se hudo moti. Delo je razdeljeno, zdravniki spoštovani, sestre nenadomestljive, hierarhija določena, vse zapisano črno na belem. Hvaležni so za vsako prijazno besedo, trudijo se po svojih najboljših močeh.

Razmišljala sem o vsem mogočem. Časa sem imela res več kot preveč. Želim si sesti na kolo, pa po istrskih cestah, ki so jeseni zapuščene in prazne, narava pa z bujno domišljijo čara z barvami. Rdeči ruj in bale sena na poljih navdihujejo tihožitja in morje je še dovolj toplo za pet zamahov.

Bom decembra že dovolj pri močeh, da grem na otvoritev sezone? Bom letošnjo zimo sploh smučala? Trenutno komaj zmorem krog po hodniku. Še dobro, da so na polovici stoli za krajši počitek. A se ne dam. Želje po dosežkih postajajo močnejše od trenutne nemoči.

V začetku januarja 2026 sem imela kontrolni pregled pri svojem operaterju. »Gospa, vesel sem, da ste se tako uspešno postavili na noge,« mi je rekel. »Vmes me je res zaskrbelo, da se vam ne bo izšlo. Zato uživajte življenje s polno žlico!«

Njegove besede sem vzela hudo resno. Z možem sva si takoj kupila urne karte za Višarje, Sello Neveo in Zoncolan. Končno greva spet na sneg!

***

Pripis iz uredništva
To pa je napisano! Selina – ta sneg si si zaslužila.
Tvoje Srebrne sulice. Puščice. In še marsikdo, ki si mu morda utrla pot.