Prva

O ljudeh baterijske in tistih proste reje

Vse velike stvari so narejene z ljubeznijo. No, sam sem nekatere v življenju naredil tudi z velikim strahom; pa ne govorim le o poroki.

Pri ljubezni je tako, da se ti zdi, da te nič ne more ustaviti, pri strahu pa, da te lahko že najmanjša malenkost.
Človek je včasih pač ljubezniv pusi.
No, nismo vsi za junake, nekateri smo tudi za bedake, ampak to ne pomeni, da ne vemo, kaj je nekaj narediti z ljubeznijo, in vemo tudi, kaj pomeni, če nekaj počneš s strahom.
A pri obojem veš, da to moraš storiti.

In čeprav bi se dobro slišalo, da si nekaj storil kljub strahu, je to, da si se nekaj odločil narediti z ljubeznijo, ista stvar, le v drugačnem agregatnem stanju.

Bolj kot je človek v letih, bolj mu je jasno, da je vedno znova na začetku. Pa ne zato, ker pozna tisto: iz prahu si bil in v prah se povrneš. Pač pa zato, ker je življenje največ vredno, ko ugotoviš, da gre za ponavljanje vedno enih in istih stvari in da se napredek zgodi šele takrat, ko ugotoviš, zakaj si stvari tolikokrat ponovil in so bile iste, potem pa je prišla ponovitev, ki te je popeljala stopnico višje.
Tole sem si sposodil pri ljudeh na dobrem glasu, iz leta 1717 … Vedno so nova rojstva.

Najlepša so tista otrok, vnukov, nečakov … tudi otrok prijateljev, vsaj zame.

Včasih se mi zdi, da sem bil v življenju tudi porodničar – ne podmorničar, porodničar.
Bil sem poleg pri rojstvu včasih neskončno popularne skupine, pri rojstvu, ko so se Viktorji in Limone spremenili zgolj v Viktorje, pri rojstvu nekaterih časopisov:
Delo Plus, Slovenske novice, Polet, Polet Tek, Polet Fit, številne Delove priloge Maraton in
Franja, Ljubljanske novice … zagotovo sem kar kaj tudi pozabil.

Sem tiste reje, ki je stal ob tiskarskih strojih, da je bil potiskan papir, ko mi je prišel v roke, še
topel.
Vedno je bil topel, četudi so črke včasih, ko so se ohladile, prinesle ledeno mrzle dneve.
To v časopisih tako je.
Svet v časopisih ni lepši, kot je, je pa tak, kot je.

Danes časopisov skoraj ni več. No, jaz sem v svoja dva, ki sta še živa – Delo in Slovenske novice – še vedno malo zaljubljen, čeprav je vodnjak, odkoder prihajajo moje pokojnine, povzročil, da je ta ljubezen posledično bolj platonska.
Ampak – žari.

Ker je bilo vse, kar sem naredil v časopisih, narejeno z veliko ljubeznijo. In mnogo, ogromno
tudi z velikim strahom.

Vedno sem verjel v mlade. In vedno bom.
Mladi so ok, le smolo imajo, da smo ta stari malo omejeni. Čeprav z najboljšimi nameni – a smo.
Mladi bi morali dobivati priložnosti, kot bi bilo to zapisano v ustavi, ne pa, kot po naključju, ko nekdo spozna, da je to poslovna priložnost in mlad človek dobi šanso.

In po moje naj lulček opazuje družbo, ki mladih ne sili v gibanje, v šport. Če je družba taka, jo vodijo zlobni starci, ki jim je vseeno za vse, razen zase.
Taki starci nikoli ne umrejo sami – vedno s seboj potegnejo še mladost, ki pa ni njihova, le zdi se jim, da jim pripada.

Kaj druži mlade in starejše?
Po moje veselje do življenja.
Veselje do življenja je isto tako pri starih kot pri mladih, le da znajo to veselje stari bolje opisati.
Mladim tako opisovanje ni potrebno, ker je njihov najboljši opis že to, da tako radi živijo.

In še nekaj nam je skupnega – nekaterim.
Veselje do gibanja. Skoraj bi se mi zapisalo, da borba, da imamo neskončno pravico do gibanja.
Do zdravega življenja, kateremu sami pišemo recept.
To sem počel vsaj dvajset let, če ne še kaj več.

Življenje je nedovršni glagol in tako v Delovih stolpnicah nisem uspel narediti vsega, kar sem si želel.
Marsikdo bi morda mislil, da sem jezen na par ljudi, ki so pač pajaci in so si svojo velikost gradili tako, da so kazali, kako so sposobni iti vedno bolj v manjše.
Saj ne rečem, da ne bi pasalo kakšnega zalepiti – ampak to se samo dobro sliši, sicer pa je poden. Nesnagi si najbolj blizu, ko dišiš po njej.
Zato – samo stran.
Življenje je lepo. In svet brez zamer je še lepši.

In mladi ljudje, ki se gibajo, da bo njihova prihodnost ne le lepa, pač pa tudi nekoliko preznojena – saj bodo tako kresali še iskrivejše misli – so najbolj tisto, kar sem imel v mislih, ko sem se z Uršo in Rokom postavil pred navidezni tiskarski stroj in s katerima zdaj čakam, kako topel bo Novi Polet. Mlada dva sta mi ga dala še pred rojstvom.
In če bo Novi Polet izpod rok starca našel pot med mlajše, sta več kot sokriva.
Nič ne skrivam, da vsaj pri meni tudi zato, da bi mladi ne bili ljudje baterijske, pač pa proste
reje.

Morda kdaj tudi s kakšno kolumno na teh straneh – ja, vem, da bodo to brali predvsem
starejši.
Tako je tudi prav – mladi se naj namesto tega raje gibajo.
Kot je to nujno za vse, ki so proste reje. Brez luči v oči in z zaukazanim prostorom za gibanje.

Pač pa, na svetlobi, svežem zraku in v stiku z neskončno naravo.