Druga

Je v megli najlažje pisati o soncu

»Glej …« 

Je v megli najlažje pisati o soncu? Ali pa je to lažje takrat, ko je zunaj sonce in pišeš o tem, kar je, ne pa o nečem, česar si želiš? 

Ali je podobno tudi z našim prešvicanim delom življenja. 

Se nam vadba zdi največ vredna takrat, ko imamo težavo z zdravjem, ali pa takrat, ko se počutimo nepremagljivi in le čakamo, da se spet zapodimo v tisto najbolj prijetno, nekoristno delo, gibanje, ki ga imamo najraje. 

Tisti, ki smo v življenju na ta način izgubili največ znoja, vemo: ko s tlako in izgubljanjem vode in soli in kar je še teh primesi v telesu končaš — je občutek božanski. 

V očeh mnogih, ki jim gibanje ne pomeni dosti, se velikokrat prebere vprašanje: »Zakaj to počneš?« 

V več kot štiridesetih letih pajdašenja z gibanjem vem, da je najboljše, da si tiho. 

Rečeš samo: 

»Glej …« 

To je dober odgovor. 

Najbolj neumno bi bilo, da prav ti, nekdo, ki mu je povsem jasno, kako bolj polno je življenje, če skozenj potuješ z gibi, začneš razlagati nekomu, kako narobe je, da se on ne giba. 

Stvar se lahko še dodatno zaplete, če te isti on potem vpraša, katero knjigo si zadnjo prebral, na kateri razstavi si bil in kaj je ta trenutek najbolj vroče v teatru. 

Če imaš tu tri »ne«, si pač dobil, kar si iskal. Če imaš na zalogi kakšen »ja, sem«, potem si nekje, kjer tvoj gibalno okameneli prijatelj ni. 

Največji džek si, če imaš »ja, sem«, pa nič ne odgovoriš, samo nasmehneš se. 

Ker veš, da imaš dober odgovor. 

Ampak zase, ne zanj. 

Da veš, da nisi le popotnik skozi čas, od prahu do prahu, pač pa da v svojem času puščaš tudi sled. 

Ker veš, da je življenje tako narejeno, da je treba uživati v vsakem trenutku, ko si z njim deliš vesolje. 

In veš, da so najlepši trenutki tisti, ko počneš, kar najraje. 

In — to pa morda je razlika s prijateljem, ki živi drugače — da ti gibanje ne prinaša zgolj veselja, pač pa tudi krepi zdravje. 

Skozi telo do duha. 

Kako veš, da si zdrav? 

Ker čutiš, kako srečen si v svojem gibanju, potovanju s samim seboj in skozi sebe in po vsem, kar ti daje in kaže narava. 

Gibanje ni le način, da vidiš več narave kot oni, ki so bolj pri miru. Gibanje je vstopnica, da jo razumeš veliko bolj prvinsko. 

Tako, kot je. 

In sebe, kot si. 

Ko si dovolj časa v naravi, se ti zazdi, da je morda res tako, da so vse stvari na tem planetu prepletene med seboj.

Ključ je v tem, kako jih jemlješ. Kako stvari razumeš. 

Hodiš na boks zato, da si boš znal zaščititi obraz, če te kdo napade na ulici? 

Ali zato, da boš znal toliko, da se boš pri tem branil? 

Ali toliko, da se boš ubranil, kar pomeni, da bi pokalo? 

Ali zato, da razumeš svoje roke in noge? 

Ali zato, da razumeš svojo glavo, kadar hoče ta na svoje? 

Ali boksaš zato, da veš, da nikoli ne smeš nikogar udariti, tudi če te prime sveta jeza? 

Ali pa treniraš zato, da znaš in te to dela mirnega in samozavestnega in znaš predvideti trenutke v življenju, ki bi lahko postali napeti — pa ne postanejo, ker si pripravljen nanje. 

Ker veš, da je dolžina našega življenja v vsakem trenutku kratka in da moraš na to paziti, da vsega lepega ne umažeš s tistim, kar je pač lastnost onih, ki življenja ne razumejo prav nič. 

Ki mislijo, da je življenje samo: jesti, piti in se ploditi. 

In to je to. 

Vse to se da početi, seveda. Ampak to je tako, kot bi od vseh božjih zapovedi upošteval samo tri. 

In to je dovolj. Zanje. 

Zate ni. 

Ti greš naprej. 

S kakšno dodatno zapovedjo vred, a hkrati malo lažji. 

Vsak dan.