Četrta

Veter, morje, mraz … kot vsota vseh spominov, napak in neumnosti

Foto:Boštjan Gspan

Hecne so misli, ki pridejo z decembrom in Predbožično regato.

Vsako jutro, ko se zbudim, imam najlepši pogled.
Ne skozi, ampak v okno, ki ni okno, temveč oljna slika.
Njeno središče je jadrnica, brez jader, zasidrana blizu obale.

Motiv me malo bega – zdi se mi, kot da je slikar barko postavil na Bohinjsko jezero, s pogledom od tam, kjer pod drevesom počiva nekaj prahu mojega prijatelja. V ozadju so hribi, kot jih od tam vidiš skozi oko proti Komni.
Ali pa si vsaj misliš, da je tako. Takrat verjetno ne gledaš z očmi, temveč s srcem.

Zakaj se mi zdi, da je tako? Slika je visela v prijateljevi restavraciji v Borovški vesi in je bila naprodaj – vedno sem zrl vanjo kot v nekaj, kar bi ne smelo biti tam, a me je čudno privlačilo.
Bilo je na silvestrovo, tam, in izročil sem darilo. Kot vedno, iz srca, ne da bi karkoli pričakoval nazaj.
Tako je tudi bilo. Mislim, videl sem, da je nekdo nekoliko pozabil name, a me ni preveč presenetilo. 

Ljudje smo k sreči različni.
Ampak je bilo nekoliko čudno.

Nekaj ur kasneje me je v sobi čakalo nekaj zamotanega v čuden in nenavaden ovojni papir – zgoditi se je moralo v sili, bi rekel.
Bila je slika iz restavracije.
Verjetno je iz razstavnega eksponata postala darilo zato, ker je nekomu postalo nerodno, da sem izpadel s seznama tistih, ki jih obdariš.

A ni pozabil pogovorov o tem, koliko so mi kot otroku, mladostniku in pozneje pomenile jadrnice.
Da besedo jadrnica uporabljam namesto besede sanje.
Najprej tiste majhne, lesene, kasneje plastične, športne.

Od kod to? Kdo bi vedel. Plavati sem se naučil pozneje kot drugi, in daleč od tega, da bi vsako leto poletje preživljal na morju.
In, kako naj rečem, moj oče je bil pol-plavalec. To pomeni, da bi se obdržal na površju, če bi mu šlo za življenje – k sreči mu tega ni bilo treba nikoli dokazovati.

Očetje se s sinovi, ko so otroci, sprehajajo – no, to nama je bilo prihranjeno. Skupaj sva smučala, in to je bil najin sprehod.
A nekoč sva se sprehajala – ne vem, kako se je to sploh zgodilo – nekje v okolici Dajle na Hrvaškem.

V plitvini je skoraj ležal prekrasen, morda nekakšen Flying Junior – majhna športna jadrnica za dva, verjetno bolj za rekreativno jadranje, kot je bilo to v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

“Oče, jaz si najbolj na svetu želim takšne jadrnice.”
“Tudi jaz,” je dejal.

Vendar nama je to, menda edino glasno izrečeno skupno željo, onemogočil predvsem njegov neplavalski gen.
Mene ni minilo. Sanjal sem jadrnice. Vedno majhne, športne, nikoli tistih večjih, potovalnih.

Konec osnovne šole sva se s sošolcem skoraj skupaj vpisala v jadralni tečaj, za katerega sva izvedela. Bil je, mislim, v Piranu in Portorožu.
Zdelo se mi je, da bi brez težav tja hodil dvakrat, trikrat na teden z avtobusom, kasneje pa z mopedom.
Narobe se mi ni zdelo.
Ostal sem v košarki in mestnih avtobusih in na biciklu do treninga.

Moje jadranje se je zožilo na vsakomesečen nakup revije Yachtv Maximarketu. To je bil ves moj stik z morjem.
V reviji z velikimi jadrnicami sem iskal majhne jadrnice in vedno znova upal, da bo v naslednji številki ena.
Nikoli je ni bilo.

Prvič sem bil na veliki jadrnici, kot nekdo, ki naj tam kaj počne, na Elan Expressu, ko sem imel menda 24 let. Bilo je nepozabno, čeprav smo nekje ponoči nasedli, v hudem neurju pa nam je odtrgalo flok, karabin na vrvi pa je, osvobojen in vesel novih priložnosti, na vsak način hotel ubiti vsaj enega od posadke.

Ko smo pri posadki – jadrati je zares znal na taki jadrnici le lastnik, sosed iz ulice – sta bili še dve dekleti in en fant, a smo jih poslali pod palubo.
Na krovu sva ostala dva. Ubogal sem povelja in delal, kar mi je bilo naročeno, ne da bi vedel, kaj počnem. Jadrala sva na jambor in se skušala z motorčkom prebiti v zaliv, ki se mu je menda reklo Martinšćica. Trajalo je nekaj ur; motor je bil preslab.
Pihalo je kot pri norcih. Kar sva v resnici bila.

Ko smo se prebili skozi stisko, nam je ravno hotela na pomoč priti vojaška ladja s potapljači na krovu.
Morski krst resne vrste. Izkušnja za vedno.

V Martinšćici sem spoznal Petra Lovšina. Na pomolu je pel pesem z naslovom Združene države Evrope.
Nikoli si nisem mislil, da se bo to deset let kasneje tudi zgodilo.
In tudi ne, da bom na Stopu postal rezervni šef tega slovenskega Pankrta, približno v istem času.

Počutil sem se jadralca. Na suhem. Na malih jadrnicah.
Ja, in eno in edino doslej sem takrat že imel.

Kakšno leto ali dve prej sem prvič zaslužil nekaj denarja. Na način, na katerega nisem ponosen. Ne, nič nisem ukradel – le devize sem preprodajal po toliko višji ceni, da sem nabral za svoj sen.
Majhno rabljeno jadrnico. Laser. Zeta. Bila je naprodaj v Poljanski dolini. Nisem imel ne avta ne prtljažnika, a smo zaklad vseeno spravili v Ljubljano. Na ravno streho garaže takratne ljubezni v Kosezah.

Prvo jadranje je bilo na Koseškem bajerju. Ribiči so vame metali kamne. Nato sem se vozil na Bled. Izprosil sem si parkirišče pri veslaškem klubu in tam imel tudi jambor ter se učil. Tja sem se vozil z avtobusom.

Potem sem jadral na Cerkniškem jezeru, po milosti prevoza in nastanitve takratnega dekleta v Červarju. Vsak dan, cel dan sem bil na vodi; včasih so morali po mene z gumenjakom, ker je zmanjkalo vetra.
Bil sem neskončno srečen.

Potem je v ljubezni nastopila oseka in je morala jadrnica s strehe garaže v Kosezah.
Ne vem, kje je bila kratek čas vmes. Potem je potovala z menoj v Koper, k materi mojih otrok.

Zadnje jadranje je bilo na odprtem pred Baško na Krku, kjer sem v hudem vetru in grdih valovih ostal brez krmila, bil po roki precej porezan in na smrt prestrašen, ker sem se moral tak potopiti nekaj metrov v globino in rešiti okoli jambora zavozljane vrvi, da sem jadrnico lahko obrnil.

Čez nekaj ur me je vrglo na obalo v Baški – k sreči prav pred oštarijo.
Bil sem brez denarja, a ko me je našla žena, sem bil lepo nalit. Pivo se na strah lepo prime.
Žena se je drla name tako močno, da mi piva ni bilo treba plačati. Brodolomec, ki ga je pravi vihar čakal šele na obali.

Jadrnico sem nato zamenjal za ročno uro.
In tako se je moje jadranje v sanjah končalo.

Postal sem jadralec brez barke. Sem ter tja sem sedel h komu, ki je imel potovalno jadrnico, in sanjal o svoji.
Majhni, športni. Nikoli o veliki.

Z leti se je nabralo nekaj potovanj s potovalnimi jadrnicami in nekaj dni na majhni, a od hudiča dobri jadrnici s kabino, ko sem šel celo na tečaj.
Ta ljubezen ni minila, postala je le nesrečna. Saj pravijo, da so vse velike ljubezni žalostne.

Nekaj dni nazaj se mi je uresničila želja po jadranju decembra; nekako sem jo izsilil. Ko smo bili trije prijatelji na Touru in navijali za kolesarje in bili nekega večera nekoliko raztopljeni.

December. S prijatelji, na vsaj zame velikanski jadrnici. Začetek ponoči, v slabem vremenu – pihalo je močno in nekoliko deževalo – in tako vso noč do jutra in skoraj do Cresa.

Moja oprema za zimo v sredogorju ni bila dovolj, zeblo me je kot cucka, tudi če ni prišlo do kože.
Bilo je lepo. Spraševal sem se, kako da sem nekoč na Laserju tudi poleti jadral z rešilnim jopičem, ki so mi ga podarili mehaniki na tedanji Inex Adriji, s katerimi sem se v času, ko sem bil stevardesa, dobro razumel.

Tu pa sem v vremenskem sranju jadral brez jopiča.
Jadranje moraš imeti rad, tudi če ti hudo morje prebuja tesnobo in če veš, da bi, če padeš čez krov, to ne bilo samo slovo od mladosti, temveč lahko tudi slovo od življenja.

Nekaj malega skrivnosti, zakaj je bilo tako, bo za vedno ostalo v vetru.

Tudi podnevi ni bilo brez veselja. Očitno na barkah v Kvarnerju in okolici Cresa ne prinašam sreče. Glavnemu jadru zagotovo ne.

Jadranje na koncu regate je bilo divje, prijatelj za krmilom pa mojster.

Njegov način poveljevanja ni moja močnejša stvar razumevanja sveta: težko razumem, da naj bi po dvanajstih letih, ko nisem bil na nobeni jadrnici, poznal vse vrvi v kokpitu, kot bi moral vedeti vse že na telepatski osnovi. No, verjetno sva vesoljca in je potem to pač običajen klepet brez besed.
K sreči sta bila preostala dva člana posadke vešča jadranja in navadna Zemljana.

Tako je to med tistimi prijatelji, za katere lahko rečeš, da so med najboljšimi, kar ti jih je naplavilo morje življenja.

Neskončno hvaležen sem mu za povabilo – sploh ne zaradi zmage v regati, ampak zaradi meditacije v viharni noči in vetru, ki je hotel polomiti vse na barki, v kateri se je takrat v njenem drobovju vse mešalo.
Predali in vse drugo tam spodaj je bilo kot žur na sindikalnem izletu anarhistov.

Doma, zjutraj, sem se spet zbudil s pogledom na mojo jadrnico. Majhno, brez kabine, brez posadke, le s kapitanom na suhem – mislim, v postelji.

Tokrat z istim občutkom, kot sem ga imel v mladosti na mojem Laserju ob istrskih obalah, ko sem se nekoliko naučil jadralnih potez po športno.
Morje in veter in jadra in misel, da boš, če padeš čez krov, utonil, me polnijo z neko posebno norostjo.

Na trenutke se mi je prvo noč in zadnji dan regate zdelo, da poleg mene jadra tudi oče. Čeprav ne gostuje več na tem planetu, je bil za neplavalca v tisti prvi noči vseeno zelo pogumen.
Že dolgo se nisva imela tako dobro.

Kot piše v naslovu, bi rekel učitelj: veter, morje, mraz … kot vsota vseh spominov, napak in neumnosti.
Če in ko je tvoj orkester morje, ko le-to ni dobre volje, in če je narava tvoja katedrala, je lahko samo to.
Pa malo to, da je dobri Bog iz neznanega razloga s teboj neskončno potrpežljiv.

Nič ni brez razloga. Morda prav zato tako rad sestavljam kamenčke na tej spletni strani.
Končne slike se ne bojim. Ne bo umetnina, bo pa dovolj za vse.
Vsaj za tiste, ki si želijo zgolj ene majhne, neznatne lupinice na vodi, ki je tvoja in ti prinaša srečo.
Pa magari na zidu.

In, Matjaž, tole je tudi zate. Za tiste noči na barki in za tvoj rojstni dan.