Do snega. Med Norveško in Tamarjem

Ne bomo trenirali kot Norvežani. Učili se bomo od njih.

Zame so Rateče pozimi najlepša vas na svetu. In pot iz Planice do Tamarja v belem, na tekaških smučeh, je vedno tudi popotovanje skozi samega sebe.

Tek na smučeh je, ko gre skozi nas bela kri in nas naredi boljše.

Prepričan sem, da se je vredno učiti od tistih, ki znajo več od nas. Kar se tiče teka na smučeh, so to lahko Norvežani.

Zakaj, pojasnim na koncu zapisa.

Med Blokami in Hakonom

Človek je stopil na smuči veliko prej, preden je izumil šport.

Ni imel merilnika srčnega utripa, karbonskih palic in ure, ki bi mu zvečer povedala, ali je bil njegov dan produktiven. Najbrž tudi ni razmišljal o aerobnem pragu, intervalih in regeneraciji.

Imel je sneg.

In moral je nekam priti.

Na severu Evrope so ljudje smuči uporabljali že pred tisočletji. Bile so prevozno sredstvo, orodje za lov, delo in preživetje v pokrajini, ki jo je zima za več mesecev spremenila v nekaj povsem drugega.

Tudi Slovenci imamo v tej zgodbi svoje posebno mesto.

Na Blokah smučanje ni bilo nedeljska rekreacija, ampak del življenja. Janez Vajkard Valvasor je bloške smučarje opisal že leta 1689. Na lesenih smučeh so premagovali zasnežene poti, hodili po opravkih, v sosednje vasi in k maši. Smučanje ni bilo šport.

Bilo je gibanje.

Morda je prav to najlepša skupna točka Blok in Norveške.

Smučanje je bilo gibanje, preden je postalo šport.

Ko so Norvežani iz smuči naredili zgodbo

Na Norveškem so smuči sčasoma postale nekaj več kot priročen način premikanja po snegu. Postale so del kulture, identitete in nazadnje športa.

V norveški zgodovini živi pripoved o dveh smučarjih, ki sta pozimi 1205/1206 čez gore prenesla malega Haakona Haakonssona in ga rešila pred sovražniki. Stoletja pozneje je iz te zgodbe nastal znameniti Birkebeinerrennet, eden najbolj znanih maratonov v teku na smučeh. Tekmovalci še danes nosijo nahrbtnik – simbol teže malega princa.

Antoine de Saint-Exupéry je z Malim princem vstopil v dušo Evropejcev. Norvežani pa so svojega malega princa imeli že mnogo prej. Malega Haakona. In ta jim ni ostal samo v duši. Ostal jim je tudi v nogah.

Potem je prišel Fridtjof Nansen.

Leta 1888 je na smučeh prečkal grenlandski ledeni pokrov. Njegova odprava in poznejši zapisi so pomagali ustvariti nekaj, kar je bilo za razvoj smučanja morda skoraj tako pomembno kot same smuči.

Mit o človeku na smučeh. Človeku, ki se lahko premika skozi zimo, namesto da bi se pred njo skril.

Na Norveškem obstaja znani rek, da se Norvežani rodijo s smučmi na nogah. Seveda se ne. Toda če nekaj dovolj dolgo ponavljamo, lahko iz šale nastane kultura.

In Norvežani so iz teka na smučeh naredili kulturo.

Potem pa so naredili še nekaj. Začeli so ga raziskovati.

Šport, pri katerem noge niso dovolj

Če bi danes športni fiziolog dobil nalogo, naj sestavi šport, ki bo zaposlil čim več človeškega telesa, bi verjetno prišel do nečesa, kar bi bilo precej podobno teku na smučeh.

Delajo noge. Delajo roke. Delajo ramena in hrbet.

Dela trup, ki mora sile med zgornjim in spodnjim delom telesa prenesti tako, da nas premaknejo naprej.

Srce in pljuča oskrbujejo veliko mišične mase, medtem ko se zahteve zaradi vzponov, ravnine, spustov in menjavanja tehnik ves čas spreminjajo.

Poleg vsega tega moramo stati na dveh dolgih in precej ozkih kosih materiala, ki po snegu drsita.

Po možnosti v smer, ki smo si jo zamislili.

Tek na smučeh je zato čudna in skorajda čudežna mešanica vzdržljivosti, moči, ravnotežja, koordinacije in tehnike.

In prav zato je tako zanimiv za rekreativnega športnika.

Na kolesu lahko precej dobro skrijemo slabo koordinacijo. Pri teku lahko z dobro kondicijo dolgo živimo tudi z ne najlepšo tehniko.

Smučka je bolj iskrena. Če nanjo ne prenesemo teže, ne steče.

Če se preveč krčevito borimo z njo, nas kaznuje s porabo energije.

Če nimamo ravnotežja, to izvemo precej hitro.

In če se na začetku klanca odločimo dokazati, kako dobro smo pripravljeni, nam bo vrh klanca pogosto razložil, da smo se motili.

Sneg je precej dober trener.

Zakaj je tek na smučeh tako dober za rekreativca?

Najprej zaradi tistega, kar je očitno: to je izvrsten vzdržljivostni šport.

Toda samo to bi bilo premalo.

Njegova posebnost je, da lahko obremenitev spreminjamo skoraj brez konca.

Lahko dve uri mirno drsimo po ravnini in se pogovarjamo. Lahko gremo v klanec in v nekaj minutah pridemo zelo blizu svojim fiziološkim mejam. Lahko vadimo samo tehniko. Lahko naredimo intervale. Lahko gremo na dolg počasen izlet.

Toda mi ne iščemo olimpijcev.

Zanima nas človek, ki ima službo, družino, morda že nekaj sivih las v nastajanju in morda tri ali štiri priložnosti za vadbo na teden.

In vmes smo zunaj.

Na mrazu, v gozdu, na planoti, v tišini, ki jo pozimi slišimo drugače kot poleti.

Tega zadnjega športna ura ne zna dobro izmeriti.

Morda je tudi zato tek na smučeh eden tistih športov, pri katerih človek včasih ne ve več povsem natančno, ali trenira ali je samo nekje, kjer mu je dobro.

Dobra kondicija še ne pomeni dobrega tekača

Tu se začne pravi razlog za to serijo.

Lahko smo odlični tekači, kolesarji ali pohodniki in se prvi dan na snegu počutimo presenetljivo nesposobne.

Motor imamo. Toda prenos še ne deluje.

Tek na smučeh zahteva specifično moč, ravnotežje, koordinacijo in predvsem ekonomičnost gibanja. Dober smučar ne naredi samo več moči. Velikokrat naredi manj nepotrebnega dela.

To je ena najlepših lekcij tega športa.

Hitrost ni samo vprašanje tega, koliko energije imamo. Tudi tega, koliko je zapravimo.

In prav na tem področju so Norvežani v zadnjih desetletjih ustvarili izjemno znanje.

Njihovi raziskovalci proučujejo, kako trenirajo najboljši smučarji, kako razporejajo intenzivnost, kako razvijajo moč, kako izbirajo tehniko na različnih delih proge, kako se spreminja ekonomičnost gibanja in kaj se s telesom dogaja med dolgimi leti vzdržljivostnega treninga.

Mi pa bomo naredili nekaj precej predrznega.

To znanje si bomo izposodili.

Ne zato, da bi trenirali kot norveška reprezentanca. To bi bilo za večino rekreativcev neumno. Nezdravo.

Vrhunski športnik ima drugačno telo, drugačno zgodovino treninga, drugačen čas za počitek in predvsem službo, katere del je trening. Mi imamo pogosto trening zato, da nekoliko lažje preživimo vse drugo.

Zato bo vprašanje te serije vedno isto: Kaj počnejo najboljši? Zakaj to deluje?

In predvsem: kaj od tega potrebuje rekivereatc?

Začeli bomo brez snega

To je morda najbolj nenavaden del zgodbe o teku na smučeh.

Naša pot na sneg se ne bo začela na snegu.

Začela se bo zdaj.

Najprej bomo zgradili aerobno osnovo. Pogledali bomo, zakaj Norvežani toliko treninga opravijo počasi in zakaj to ne pomeni, da mora rekreativec slepo posnemati njihova razmerja med lahkim in intenzivnim treningom.

Potem bomo šli v fitnes.

Ne zaradi večjih bicepsov, ampak zato, ker tekač na smučeh potrebuje noge, hrbet, ramenski obroč, roke in predvsem trup, ki vse te dele povezuje.

Vadili bomo ravnotežje.

Vzeli bomo palice.

Šli bomo v klanec.

Naučili se bomo nekaj gibov, še preden jih bomo potrebovali.

In potem bo nekega jutra prišel sneg.

Takrat bomo stopili na smuči.

Najprej nekoliko nerodno.

Potem bomo začeli drseti.

Učili se bomo diagonalnega koraka, soročnega odriva, vzponov in spustov. Ugotavljali bomo, zakaj nas na klancu zmanjka, zakaj nas bolijo roke, kako trenirati intervale na smučeh in zakaj nekdo poleg nas z navidez polovico našega napora smuča dvakrat lepše.

Štiriindvajset tednov pozneje ne bomo Norvežani.

Upam pa, da bomo boljši tekači na smučeh.

In če bo šlo vse po načrtu, bomo morda razumeli še nekaj, česar ni mogoče zapisati v program treninga.

Zakaj se človek nekega mrzlega zimskega jutra odrine v belo pokrajino, se čez nekaj ur vrne utrujen, lačen in nekoliko prezebel — in bi šel naslednji dan najraje spet.

Najboljše norveško znanje o teku na smučeh, prevedeno v življenje slovenskega rekreativca.

Ker Norvežani športne rekreacije ne razumejo samo kot trening. Gibanje, narava in šport so pri njih del vsakdanjega življenja. In prav v tem smo jim Slovenci morda precej bolj podobni, kot si mislimo.

Morda celo v odnosu do življenja.

Začeli bomo pri snegu, morda pa končali pri človeku.

Viri: Zapis temelji na znanstvenih raziskavah in preglednih člankih o fizioloških zahtevah teka na smučeh, aerobni zmogljivosti, tehniki ter razvoju treninga vrhunskih tekačev na smučeh. Upoštevane so tudi raziskave o norveškem modelu vzdržljivostnega treninga, razporejanju intenzivnosti ter vlogi moči in specifičnega treninga.

 Zgodovinski del o bloškem smučanju temelji na zgodovinskih zapisih o razvoju smučanja na Slovenskem.