Zlati Lorin in Primožev krog

Vedno, ko si rečeš, da boš napisal dobro reportažo, se malo zaj***. Napišeš že, da pa je dobra – to je redko.

Dobre reportaže so tako redke kot rekreativni cestni kolesarji, ki ne marajo – bolje, ne spoštujejo – Primoža in Pogija.

To so tisti, ki govorijo nek drug jezik. Saj ne rečem, da jim želim, da bi jih pogosto bolela škofija in da jim noben zic ne bi bil prav, ampak da ne spoštuješ ljudi, za katere veš, koliko se morajo pretrgati, da so na vrhu – potem …

Potem se verjetno voziš le po ravnem in mimo znoja. No, ampak tak človek ne bi bil pravi za slabe misli.

Bolj so jih sposobni tisti, ki se bodejo z najhujšimi klanci in so vedno na limitu – in v resnici ne marajo ne kolesa ne kolesarjenja.

Takih je malo. Saj pravim, da so redki kot dobre reportaže. In kot so redki kolesarji, ki ne marajo ljudi na sploh.

Kolesarji tega časa so povsem drugi ljudje, kot so bili včasih. Nekoč, če si padel v grupi, je kdo rekel: »Ej, en je padel,« ustavil se pa ni nihče. Včasih niti, ko je bilo hudo.

Bilo je kolo in nič drugega. Nobenega drugega pogovora. Zelo redko kakšna misel, kako priskočiti komu na pomoč, če jo potrebuje. Vem, ker sem bil zraven – in se kakšen okrušek te bebavosti tudi nalezel.

Grdo nalezel.

Pa pustimo to. Cestno kolesarstvo je zajeban šport. In z njim so se ukvarjali zajebanci.

Rekel bom le to, da sem na svetovnem novinarskem prvenstvu s svojo grupo peljal mimo skupine, ki je bila boljša od nas, in jo je na zaprti cesti pokosil nesrečnik v avtu.

Vse je bilo krvavo, vse je ležalo na tleh.

Moj prijatelj, Nizozemec Karl, je tam ostal za vedno.

Začelo se je z Loro

Zakaj to pišem? Zato, ker sem bil priča, kako se je šport najtrših zakrknjencev spremenil v nekaj povsem drugega.

Danes kolesarji ne pomagajo le drug drugemu – imajo srce tudi za druge.

Ampak to moram malo razložiti.

Začelo se je z Loro.

Boljše: Primož Čerin mi je dejal, da ga je Primož Roglič vprašal, če bi Lora lahko kaj napisala za Polet.

Seveda. Nihče, ki je želel pisati, pri meni ni slišal »ne«.

In je prišla. Sta prišla. Oba usekana, čeprav sta to dobro skrivala.

Lorine kolumne so bile – saj bi napisal »stavki na steroidih«, a takih prispodob se v biciklizmu ne uporablja. To je preveč zajeban šport, da bi se zajebaval na njegov račun.

Lora je razturila.

Ni bila talent. Bila je narejena. Pisala je, kot bi ji šlo za življenje.

Urednik mora biti ob tem srečen. In sem bil.

Čez čas sem ji dejal, da bi morala napisati kaj več. In je.

Zakaj, kako in kje se je prelomilo, bo morala enkrat povedati sama. Zares povedati – doslej je le govorila o tem. A bo za en sam odgovor na to vprašanje potrebna knjiga.

Enkrat smo se srečali na Rašici, ko sem mlatil trupelce navkreber. Srečali smo se dvakrat in takrat je rekla, da bo.

Prebral sem rokopis.

Pod vulkanom je vrelo in bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo eksplodiralo.

Ostala sva v stikih. Redkih, a toplih.

Lora in Primož. Spremljal sem ju – vse uspehe, vse padce, vse vzpone, vse lovorjeve vence in vse katastrofe.

Jasno je, da bo še pisala. Druga knjiga ni zadnja. Je most do tretje, ki bo nora.

Primoževih Zlatih krogov se nisem udeleževal, čeprav sem bil povabljen. Bil sem z njimi v mislih.

Ne maram množic – na kolesu me še najmanj motijo, a se jim raje ognem, če se le da.

Tokratno povabilo sem vzel drugače.

Lora in Primož. In njuno leto.

To bo zagotovo pisalo v tretji knjigi. In takrat bo Primož še večji, kot je, Lora pa vsaj toliko.

Malo mi je zmedlo načrte, ker sem se doma – med preprosto vajo za starostnike – zvrnil in si, bržkone, počil rebro.

Itak imam vsa zlomljena, kar so zdravniki lani odkrili, ko so me slikali zaradi pljučne embolije.»Skoraj vsa rebra na obeh straneh so bila zlomljena.«

Lomil sem jih ob vsaki priliki – pri športu, rekreaciji, na ulici, na smučeh, v avtu … lomili so mi jih narava, pretepači in nočno življenje in celo kakšen prijatelj, pa kak narobe postavljen ovinek.

Kakšen teden sem vseeno hodil v telovadnico, džogal, ker sem hotel na maraton v Ljubljani, vozil kolo …

Nekega jutra, med vožnjo v telovadnico, pa sem kihnil, zaprl nos in me je zabilo, zarobilo okoli trupa, da sem mislil, da je konec sveta.

Tri dni sem ležal. Bližal se je Primožev in Lorin krog. Obljubil sem.

V petek sem še pomagal hčerki in zetu, ki sta bila na Krvavcu prostovoljca za Pogijevo fundacijo. Peljal sem robo, ker imam velik prtljažnik, in potem še malo nosil, ker ni bilo druge.

Ni bilo dobro.

V soboto sem šel v Komendo in vrgel v ofer prispevek za Pogijevo fundacijo, spil dva pira – enega s Pogijevim fotrom – in mu povedal, da me jutri ne bo na Krvavcu, pač pa grem v Novo mesto. Da čutim, da je tako prav.

In sem šel domov na hrib, v posteljo.

Bolelo je, kaj pa drugega.

Grem v Novo mesto

Beseda je beseda. Obljubil sem in sem šel v Novo mesto. S kolesom.

Saj ne rečem, da nisem razmišljal o tem, da bi šel le pozdravit, ampak – kot sem rekel – eno rebro in prestreljen hrbet sta premalo, da ne bi pokazal spoštovanja.

Novo mesto je ena od zibelk biciklizma pri nas. Primož je tu naredil prve prave kolesarske korake, potem ko je najprej dirkal kot rekreativec in nekaj malega v Rogu.

Množica ljudi pri velodromu je bila dobre volje. To so bili – kako naj rečem – nekako drugi kolesarji. Kup starih znancev. Z nekaterimi smo bili včasih veliko skupaj. Z enimi sem gradil, z drugimi sem se kregal, s tretjimi oboje.

Enega zadnjih sem prosil, naj mi natlači gume. Bil sem kot ban Natlačen – rebra ti dajo plemenitost, da zate delajo drugi.

Dobro je bilo.

Lora. Njena mati. Opasna kombinacija vladanja moškim. Ta mala dva imata z Rogličevo žensko linijo zagotovo zanimivo življenje. Ja, ljubezen na steroidih.

Množica je vzvalovila. Pojavil se je Primož. Nasmeh od ušes do ušes. Stal sem precej ob strani, pa me je nekako opazil.

Primož za Primoža, a ne?, je rekel.

Mater, te razoroži. Ni gladek.

In smo šli. Dolenjska je čudovita, čeprav je naseljena z Dolenjci. Pri Slovencih ni vedno tako.

Ta zaplata zelenega, zavita v pojočo govorico tamkajšnjih ljudi, je božji wellness.

Kmalu je počilo.»A je Rogla že užgal?« sem zinil, pa so me strupeni pogledi punc okoli mene zalepili, da bi lahko služil za vzor v risanki Frozen.

Vozil sem se še z enim Primožem. Poznava se dolgo, prijatelja sva, od takrat, ko je še v Jugi odprl kolesarsko trgovino.

Nekaj let sva se kregala kot norca, ko so imeli v klubu Novice Extreme polprofi gorskokolesarsko ekipo.

Takšne, se mi zdi, ni bilo nikoli več. Drašler je šel na olimpijske, Šolarja so na olimpijskem komiteju kasneje prinesli, okoli je pa hodila poškodovana teniška turistka.

Zastave slave

S Primožem sva si blizu. Klepetava. Rad ga imam. Spet bije svojo bitko. Že drugič. Ko sem prvič slišal za njegov fajt, sem bil na Hvaru in me je sezulo. Par dni sem kolesaril z njim v glavi.

Menda nas je za drugim Primožem vozilo nekaj sto. Pač ena grupa kolesarjev – za Primoža in za dober namen.

Ampak Dolenjci niso gladki. To vem.

Ob trasi, v vaseh, so stali ljudje s slovenskimi zastavami v rokah. Dolenjci so zakon, čeprav se z Dolenjsko ne bi nihče hvalil.

Navijali so za skupino, ki se gre en krog kolesarjenja po Dolenjskem.

V Šentjerneju je program in muzika in govori, godba jo dobro žge.

Fotkam povorko in ne vidim, da mi padejo na tla kolesarska očala.

Nekdo mi jih pobere. So že morala biti dobra očala – bil je Gorazd Štangelj, nekdaj vrhunski pomočnik največjim profijem, zdaj športni direktor mega tuje ekipe.

Spoznam Jožeta Smoleta, nekdaj super kolesarja. Olimpijec. Klepetava, prima poba je, lepo pospravljeno podstrešje ima. Spominjava se ljudi, ki so naredili novomeški biciklizem, pa zdaj zanje nihče ne ve.

»Kdo, če ne Jože Majes?«

Če njega ne bi bilo – reče Smole – ne vem, kaj bi bilo. Pobral nas je z ulic in spravil na kolesa.

Uličarji, ki obvladajo tehniko, so najboljši borci. Obljubim, da se vrnem in naredim krog.

Pod Trško goro slišim Primoža za seboj, kako diha. Kemoterapije so jeba.Kolikokrat me je vlekel za seboj, enkrat nad Riminijem potiskal v hrib, ko so me prejšnji dan napadli tekoči mački. Koliko pogovorov sva imela – tekov na smučeh, laufanja, božičev pri njem …

Ampak bo sfajtal.

S prvim Primožem sta prijatelja. Primož iz Zlatih krogov redkokomu zaupa, mojemu Primožu pač.

Kdo mu ne bi.

Pod Trško goro je spet okrepčevalnica. Množica okoli Primoža – brez varnostnikov ne bi šlo. To niso kolesarji, to so njegovi verniki. To je težko opisati. Tako lepo je.

Mimo se pripelje Lora. Dobro se pelje.

Srečam Finka, oba Zrimška, fejst modela, Finka, očeta kolesarske Slovenije, Kumpa, ki sem mu obljubil, da se nekoč pogovoriva, ko bom nenačet.

Srečam Silvijo, s katero smo začeli Poletove angelčke. Srečam še Alenko, ki je šla iz Angelčkov med profije, vozila na svetovnem …

Zdaj mi je jasno, zakaj ljudje stojijo ob cesti. To ni kolesarjenje, to je procesija.

En manjši bog je prišel obiskat Dolenjsko.

To so lepe, najboljše stvari.

Če bi kakšen Žabar, moj rojak, prišel večkrat v vas in videl, kaj pomeni biti te vrste Slovenec, bi imeli morda le še domovino – če nam že z državo ne gre.

Vračamo se v Novo mesto, h velodromu.

Lepo je.

Na cilju spet množica, namagnetena na Primoža. A fajn. Lora tudi, njen krč popušča. Ogromno je vložila v pripravo Zlatega kroga.

Zdaj pride najpomembnejši del – dobro delo za one, ki dobra dela potrebujejo.

Hvala za povabilo, Lora

Slovenija je posebna dežela. Namesto države za ljudi skrbijo vsaj trije profi kolesarji.

Kolesarstvo je res postalo drugačno.

Spoznal sem, da sem čuden, ker tacam naokoli s kolesom med nogama.

Zberem pogum in vržem rebro čez geštel. Za pet minut.

Poslovim se od Lorine mame, se zahvalim in priznam, da se bojim, kaj bo, ko bodo tablete popustile.

Primož Čerin mi pove, da je to edina prireditev, kjer se ga nisem nametal v zadnjih trideset letih.

Nisem – ne le zaradi reber in avta, ampak ker bi s tem pokvaril dan.

Poslovim se od Primoža in njegovega sina. Noče mi dati roke, ker se boji, da ga bom za hec objel okoli ušes, kot zadnjih dvajset let.

Tudi tega ne storim. Ne paše. Tokrat.

Ne v Primožev in Lorin krog.

Ne v Lorino tretjo knjigo.

Ne v Primoževo novo življenje.

V moje novo veselje.

Hvala za povabilo, Lora.

No, rebro ima o čem povedati svojo zgodbo – tako kot Sveto pismo.

»Rebro« se v Svetem pismu najbolj prepričljivo pojavi v 1. Mojzesovi knjigi (Genezi), kjer je opisano, kako je Bog ustvaril ženo iz moža:

»Tedaj je Gospod Bog dal trden spanec na človeka, da je zaspal; in vzel je eno izmed njegovih reber ter zaprl tisto mesto z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, napravil ženo in jo pripeljal k človeku.«

Rebro je simbol povezanosti, enakosti in dopolnjevanja med moškim in žensko.Nekateri teologi poudarjajo, da ženska ni bila ustvarjena iz moške glave, da bi vladala, niti iz noge, da bi bila podrejena, temveč iz rebra – ob strani, da bi bila enakovredna in blizu srcu.

In tako mi je z Loro in Primožem. In z Zlatim krogom, ki je tudi nekakšno rebro.

Blizu srcu.

Težko je napisati dobro reportažo. Moja ni – a sem jo pisal zase.

Zame je OK.

Ker je blizu srcu.

Če ste jo prebrali, ste si sami krivi. Kot sem si bil kriv sam, da sva z rebrom šla na ta izlet.

Bogu hvala.

piše Primož Kališnik