Šesta

Posebneži

Vaški posebneži so ljudje, ki so vsak po svoje drugačni od večine. Lahko po videzu ali po pameti, po oblačenju, po govorjenju, po telesnih hibah …

Ko sem bil še otrok, nekje v začetku osnovne šole, sem srečeval suhljatega možica, ob katerem je stopical osel, ki se je venomer oglašal s svojim »ia«. Ta dar je imel verjetno po gospodarju, ki je tudi veliko govoril, njegovo ime pa se je začelo s črko M.
Veliko je kadil. Cigareti so bili brez filtra, kar je bilo dobro, saj je ostanke cigaret dajal oslu v gobec in ta jih je lepo prežvečil in pogoltnil. V tobaku se nahajajo številne škodljive kemikalije, kot so nikotin, arzen in težke kovine, ki se na koncu kajenja nakopičijo prav v filtru.
Mogoče je M to vedel, mogoče tudi ne.

Vsi ljudje okrog dvojice so se smejali in muzali. Marsikdo je posebnežu dal tudi za pijačo. To je bil verjetno tudi razlog nastopa tega nenavadnega para. Otroci smo ju vedno z radovednostjo spremljali in iz varne razdalje opazovali njuno početje.

Od starejših sovaščanov sem izvedel, da je bil M v preteklosti inženir, kar je bilo v tistih časih redko, da je bil inovator in so ga očitno nekateri nadrejeni izigrali oziroma ga niso primerno nagradili. Zaradi krivice je pustil službo in se začel ukvarjati sam s seboj in svojim oslom.

Kako je preživel iz meseca v mesec, ne vem. Morda je imel kaj prihranjenega ali pa ga je za silo preživljala kakšna sorodnica. V našo vas oziroma v svoj rojstni kraj se je vedno rad vračal v spremstvu najboljšega prijatelja, osla. Morda je s tem hotel ljudem podati ogledalo: »Glej, človek, osel. Moj najboljši prijatelj?«.

Nekateri ljudje so mu radi dali kakšen kos kruha ali ostanke od kosila, samo da jih je zabaval. Z leti se je očitno naveličal svojega početja in se je vedno bolj poredko oglasil v naših krajih. In potem smo ga pozabili. Menda je tudi umrl.

Kasneje, ko sem odrastel, sem se še večkrat spomnil nanj. Igral je klovna, v resnici pa je trpel verjetno bolj kot mi vsi skupaj. Mnogi nesrečniki skrivajo svojo bolečino za fasado brezskrbnosti, humorja in ironije … ko pa se zvečer vrnejo nekam, čemur pravijo dom, so osamljeni in nesrečni. Pestujejo svojo bolečino in komaj čakajo, da se zdani in gredo lahko spet igrat svojo vlogo.

Pred kratkim je umrl še en vaški posebnež. Naj ga imenujem M1, ker je začetnica njegovega imena enaka vaškemu posebnežu izpred skoraj 50 let, o katerem sem pisal zgoraj.
M1 je hodil v posebno šolo, se pravi v šolo za manj nadarjene otroke, verjetno prav v času, ko se je po naših vaseh sprehajal M s svojim oslom. Mogoče sta se tudi kdaj srečala. Prav zanimivo bi bilo slišati njun pogovor. Ne vem, če je šolo kdaj dokončal, se je pa skoraj kot otrok zaposlil v klavnici, kamor se je vozil z avtobusom, včasih tudi s kolesom. Izpita za avto ni nikoli delal.

Seveda je opravljal najbolj umazana dela v podjetju, sodelavci pa so si ga včasih tudi privoščili s kako potegavščino, ker so, na žalost, za take stvari najbolj primerni najbolj ranljivi ljudje, ljudje, ki ne razumejo sveta, ne politike, ne ekonomije, ki se bojijo ljudi okrog sebe, ki se vedno umikajo pred nevihtami, ki jih povzročajo prav ljudje okrog njih, ljudje, ki se jim izhod iz začaranega kroga revščine vedno bolj izmika. Pri delu v klavnici je bilo prisotnega tudi veliko alkohola, malo zaradi mraza pozimi, malo pa zaradi stresnega in napornega dela. Tako se je tudi M1 navadil uživati alkohol.

Vsak dan, ko se je vrnil iz službe, je vzel pot pod noge in se odpravil v 2 km oddaljen bife. Ko je spil svojo merico ali dve, se je odpravil domov.
Ko je ugotovil, da doma nima kaj početi, načenjala pa ga je tudi ponovna žeja, se je spet peš odpravil v bife. Na srečo sta bila bifeja dva. Če v prvem ni bil več zaželen, je šel v drugega.
Ko je dobil plačo, se je za šankom vedno našel kdo, ki ga je nagovarjal, da je dal za rundo ali dve.

Ker je veliko kadil in tudi veliko pil, je šla njegova plača kar hitro v »maloro«. Tako je začel »žicati« za denar, najprej tiste v bifeju, potem pa tudi ljudi na cesti. Kadar sva se srečala, je rekel: »A imaš kakšen evro za kavo?« Včasih sem imel in sem mu dal, včasih ne. Vedno pa me je ogovoril po imenu.

Ko je takole pijan kolovratil proti domu, je bil glasen, kot bi po cesti prihajal cel polk vojakov. Včasih je govoril sam s sabo, velikokrat pa se je jezil in vpil na nevidnega nasprotnika, ki ga je slutil v temi pred sabo.
Nekaj donkihotovskega je tičalo v njem.

Otroci so se mu smejali in ga od daleč ogovarjali, ženske so se ga izogibale, čeprav nobeni ni hotel nič žalega. Je pa res, da ga je večkrat klicala mati narava in je bilo potrebno opraviti malo potrebo kar za cesto, včasih pa še to ni bilo časa in se je na hlačah naredila mokra lisa.

V mlajših letih je celo vozil kolo, seveda v eno smer, dokler je bilo še kaj ravnotežja. Iz gostilne proti domu se je na kolo lahko samo še opiral, pa še ta pot ni minila brez padcev. Zadnjih nekaj deset let je vedno hodil peš, večkrat na dan po isti poti.

Včasih je v bifeju prijel tudi za kakšno delo, da je zaslužil za kavo ali žganje. Velikokrat sem ga videl, kako pometa dvorišče ali odnaša smeti. Ko se je upokojil, je bila pokojnina majhna, saj so bile tudi plače mizerne, če se nihče ni potegnil zate. Delodajalci so na take reveže vedno pozabili.

Po nekem zdravniškem pregledu je prenehal uživati alkohol, čez nekaj časa je prenehal tudi s kajenjem. Tako mu je od vseh priboljškov ostala samo še kava. Še vedno je hodil večkrat na dan na kavo, saj je hoja zdrava in krepi telo, če že ni preveč zdelano.

Sosed našega M1 je toliko skrbel zanj, da je imel en topel obrok na dan, v zameno pa naj bi dobil njegovo razpadajočo hišo z vrtom. Zadnjih nekaj let je preživel v domu za ostarele. Nekajkrat se je še peš odpravil na potep po okolici in do bifeja, zadnjih nekaj mesecev pa ga ni bilo na spregled. Škoda, hoja je vendar dobra za zdravje.

So rekli nekateri poklicani ljudje, ki ne morejo iz svoje kože, ne da bi komentirali vsako stvar: »Na, sem vedel. Ko bo nehal hoditi, ne bo dobro.«

Potem je prišla novica, da je v svojem 73. letu umrl. Šel sem na pogreb, ker se mi je zdelo prav, da grem, saj je bil moj sovaščan. Zbralo se je okrog 30 pogrebcev. Prišli so sosedje, lastnika bifeja, nekateri, ki so ga obiskali po svoji poklicni dolžnosti v zadnjih mesecih njegovega trpljenja, in nekaj nas, ki smo mu dali evro ali dva, ko nas je prosil.

Ni bilo govornikov, ne politikov, ne tistih, ki pridejo zato, da jih »ta pravi ljudje« vidijo, ker tudi teh »ta pravih« ni bilo.

Poslovili smo se v tišini odpadlega listja in golih dreves, vsak s svojo mislijo o minljivosti in upanjem, da je grob pot v večnost, tudi če je ta večnost le v naših srcih.
Brez velikih besed.

Po končanem pogrebu razmišljam o minulih vaških posebnežih in ljudeh okrog sebe, bratih, sestrah, svakih, tetah, stricih, sosedih, taščah, prijateljih, sodelavcih … in se sprašujem, kdo od njih ni poseben. Pri vsakem človeku najdem nekaj, kar je posebno le pri njem.

Ozrem se po svetovno znanih ljudeh in se mi zdi, da so še posebej posebni: Trump, Putin, Netanjahu, Hitler, Che Guevara, Fidel Castro, Tito, Marx, Stalin, Mao Cetung, Jezus Kristus, Poncij Pilat, Julij Cezar, Neron, Janša, Golob, Cene Prevc, Tadej Pogačar, Janja Garnbret, pa Francka in Lojzka, Polde in Ignacij, Gašper, Miha Boltežar in povrhu še Primož, katerikoli že … Ugotavljam, da smo prav vsi posebneži, vključno z mano. Eni bolj, drugi manj.

Ni več prostora za starce.
In tako je izumrl vaški posebnež.

*Mirko Pogačar je mož in oče štirih otrok, organizacijsko skrbi za mlade kolesarje in je vpet v fundacijo, ki pomaga bolnim otrokom