Telo v gibanju, duša v miru, videz je nepomemben

Gibanje je stvar poguma, ne elegance. Briga te, kaj si mislijo drugi.

Kako pogosto, ko bi morali skrbeti zase, raje skrbimo za to, kako nas vidijo drugi? Kako pogosto dovolimo, da nas nevidne oči ustavljajo, še preden stopimo na pot?

Pogled mimoidočega. Mimobežen komentar. Mnenje, ki ga nihče ni izrekel, a ga slišimo v sebi. Kot da bi moral človek za vsak korak, za vsak znoj in za vsako sapo imeti nekakšno estetsko dovolilnico.

Resnica je drugačna. Gibanje je stvar poguma, ne elegance. In ko začneš skrbeti, kako pri tem izgledaš, izgubiš bistvo. Znoj ni stvar sramu. Je dokaz, da si tu. Da ti ni vseeno. Da si si danes rekel: dovolj sedenja, dovolj čakanja. In če se ti majica dvigne previsoko, če tvoje noge niso popolne, če tvoj korak ni simetričen – to niso napake. To so znaki življenja.

Vrnitev k otroški lahkotnosti

Poglejte otroka, ki teče. Ne teče lepo. Teče, kot da ga nosi lastna želja. Komolci v zraku, kolena povsod, lasje skačejo. A prav tam je lepota – ne v obliki, ampak v namenu. V predanosti trenutku.

Tisti otroški duh je tisti, ki ga moramo ujeti, ko kot odrasli znova obujemo superge, ki so dolgo čakale v kotu. Gibanje ni predstava. Je stik. Je pogum. Je tisto tiho »še en korak«, ki ga slišiš, ko srce že tolče in misli iščejo izgovor za počitek.

Ko pogum preseže pogled drugih

Zakaj bi se sramovali gibanja, ki ga delamo zase? Zakaj bi dovolili, da zunanji svet meri naš notranji pogum?

Ni nič bolj človeškega kot to, da si rečeš: danes bom tekel, pa čeprav počasi. Ali: danes grem na jogo, pa čeprav bom videti kot ladja v neurju. Tvoje telo je domač izdelek, ne razstavni eksponat. Vsak gib je zahvala življenju. In nihče nima pravice reči, da ta zahvala ni lepa.

Včasih se kdo nasmehne, ko te vidi, kako tečeš v prevelikih copatih ali v pretesni majici. A ta nasmeh je pogosto le preobleka njihove negotovosti. Človek, ki je doma v sebi, nikoli ne sodi drugega v gibanju – občuduje ga. Ker ve, kako težko je začeti. Ve, kako krhek je prvi korak.

Stik s telesom, mir z dušo

Tisti, ki so najdlje v gibanju, vam bodo povedali: ne gre za hitrost, ne za slog. Gre za stik. Za prijateljstvo s svojim telesom. Da veš, kje boli in zakaj. Da začutiš, kdaj si preutrujen. Da nehaš kaznovati vsako dodatno kilo in začneš hvaliti vsako kapljico truda.

Če bi v gozdu videli jelena, kako teče, bi mu zamerili, da ni popoln? Bi ga sodili po dolžini nog? Narava ne sodi. Sodi le človek. In še to – samo takrat, ko se je pozabil videti.

Zato je čas, da postavimo ogledalo v kot. Ne tistega na steni, tistega v glavi. Čas je, da si rečeš: lahko sem počasen, lahko sem štorast, lahko imam kilogram več – pa sem še vedno človek, ki skrbi zase. Človek, ki si daje priložnost. Ki se ne primerja z drugimi, ampak samo s tistim jazom, ki je včeraj ostal na kavču.

Gibanje kot prostor svobode

Ko grem na sprehod, ne grem tekmovat. Grem dihat. Grem poslušat svoje misli, ki med korakom postajajo bolj mehke. Grem, ker vem, da me bo tam nekje čakal mir – tisti občutek, ko se srce razširi, ne le fizično, ampak tudi kot prostor za več sebe.

In če me kdo vidi in misli, da sem smešen? Naj misli. Njegova misel ni moja resnica.

V svetu, kjer si vsi želimo biti videni, je resnična zmaga ta, da najprej vidiš sebe. Da si rečeš: tak sem, kot sem – in grem. Z dolgimi ali kratkimi koraki. Z rameni, ki še iščejo pravo držo. Z obrazom, rdečim od napora.

Grem. In to je dovolj.