Zakaj sploh še treniramo? Serija Duhovna prenova rekreativca, 1.del

Najprej smo hoteli boljše telo. Potem smo dobili kondicijo, izgubili nekaj kilogramov, pretekli prve tekme in kupili boljše kolo. Nekje na poti pa se lahko pojavi precej zanimivo vprašanje: zakaj pravzaprav vse to še počnemo?

Na začetku je običajno precej preprosto. Nekdo želi shujšati, drugi pri zdravniku izve, da bi se moral več gibati, tretji bi rad pretekel deset kilometrov, četrti kupi kolo, ker ga ima prijatelj.

In potem se zgodi življenje.

Tečemo, kolesarimo, hodimo v hribe, plavamo. Nekateri odkrijemo še vadbo moči. Postajamo boljši, zmogljivejši in, če imamo srečo, tudi bolj zdravi.

Hkrati pa postajamo starejši.

Nekje po petintridesetem, štiridesetem ali petdesetem letu se zato pri marsikom začne dogajati nekaj zanimivega. Še vedno treniramo, toda razlog ni več povsem isti.

In to je morda začetek neke druge prenove.

 

Ko osebni rekord ni več edini odgovor

Ko smo mlajši, je rezultat zelo jasen kompas. Hitreje, višje, močneje. Osebni rekord. Boljši čas na domačem klancu. Nekaj sekund pred prijateljem.

S tem ni nič narobe. Tekmovanje je lahko čudovit del športa in tudi pri sedemdesetih ni prav nobenega razloga, da ne bi želeli premagati prijatelja do table na vrhu klanca.

Težava nastane šele, če rezultat postane edini odgovor na vprašanje, zakaj treniramo.

Telo namreč prej ali slej spremeni pravila igre. Regeneracija pri šestdesetih ni enaka kot pri tridesetih. Pridejo služba, družina, poškodbe, bolezni, skrb za starše in obdobja, ko je življenje pomembnejše od treninga. Tudi če naredimo vse prav, osebnih rekordov ne moremo izboljševati v nedogled.

Če je edina vrednost športa številka na štoparici, nam začne biologija počasi jemati razlog za veselje.

Morda pa smo ves ta čas trenirali še nekaj drugega.

 

Znanost temu ne pravi duhovnost

In prav je tako.

Psihologija raje govori o motivaciji, avtonomiji, občutku kompetentnosti, povezanosti z drugimi, zadovoljstvu in dobrem počutju.

Ena najvplivnejših sodobnih teorij motivacije, teorija samodoločanja, med drugim opisuje razliko med dejavnostjo, ki jo opravljamo predvsem zaradi zunanjih razlogov, ter tisto, ki smo jo sprejeli za svojo in ima za nas notranjo vrednost.

Pri rekreativnem športu je to zelo zanimivo.

Raziskave kažejo, da so bolj avtonomne oblike motivacije povezane z vztrajnejšo telesno dejavnostjo. Če se gibamo samo zato, ker bi morali shujšati, ker nam je tako naročil zdravnik ali ker se želimo primerjati z drugimi, je zgodba drugačna, kot če gibanje počasi postane del tega, kdo smo.

Po domače: na začetku smo morda tekli, ker smo hoteli izgubiti pet kilogramov.

Čez deset let tečemo, ker smo postali človek, ki teče.

To ni majhna sprememba.

 

Ko šport postane nekaj več kot trening

Po nekaj letih rekreacije pogosto ugotovimo, da tek ni več samo tek.

Včasih je ura, ko nas nihče ničesar ne vpraša. Kolo ni samo vadba za VO₂max, ampak cesta, na kateri uredimo stvari, ki jih za pisalno mizo nismo znali. Hrib ni samo 800 višinskih metrov, ampak prostor, kjer smo dve uri brez telefona, sestankov in novic.

Tudi znanost se vse bolj ukvarja s tem delom gibanja. Raziskave telesne dejavnosti v naravi kažejo povezave z boljšim razpoloženjem, počutjem in nekaterimi kazalniki duševnega zdravja. Dokazi niso takšni, da bi lahko gozd razglasili za zdravilo, in tudi ne potrebujemo romantične zgodbe o tem, da nas bo en sprehod med drevesi prenovil.

Toda občutek, da se po dveh urah hoje, teka ali kolesarjenja v naravi včasih vrnemo nekoliko drugačni, očitno ni samo sentimentalnost.

Morda je pomembno že to, da smo bili dve uri nekje, kjer od nas nihče ni ničesar hotel.

 

Sčasoma se spremeni vprašanje

Pri petindvajsetih se pogosto vprašamo: Kako hiter sem?

Pozneje se počasi prikradejo druga vprašanja.

Kako dolgo bom to še lahko počel? Kako želim živeti naslednjih dvajset ali trideset let? Ali znam trenirati, ne da bi se ves čas primerjal? Ali mi šport daje energijo tudi za ljudi okoli mene ali jim jo jemlje?

In morda najtežje: ali zaradi vseh teh kilometrov samo bolje deluje moje telo ali se spreminjam tudi jaz?

Tu znanost nima merilnika.

In ga verjetno niti ne potrebuje.

 

Kaj sploh mislimo z duhovno prenovo?

Beseda duhovna je nekoliko nevarna, ker ji lahko obesimo skoraj karkoli.

Mi ji ne bomo.

Ne bomo odpirali čaker, merili vibracij ali obljubljali, da nekaj minut meditacije zdravi bolezni. Z duhovno prenovo mislimo nekaj precej bolj vsakdanjega in hkrati težjega.

Kaj nam je pomembno. Kako prenašamo poraz. Kako sprejemamo staranje. Ali znamo biti sami in ali znamo biti z drugimi. Ali še vedno potrebujemo aplavz. Ali zmoremo narediti nekaj dobrega tudi takrat, ko tega nihče ne vidi in nobena aplikacija ne zabeleži.

To niso alternativne metode.

To so zelo stara človeška vprašanja.

Šport nam nanje ne bo odgovoril sam od sebe. Tudi športnik je lahko sebičen, neprijazen, obseden z rezultatom in popolnoma nezmožen sprejeti poraz. Tisoč pretečenih kilometrov nas avtomatično ne naredi za tisoč kilometrov boljšega človeka.

Šport nas lahko česa nauči, ni pa nujno, da se bomo česa naučili. Lahko nas naredi bolj potrpežljive – lahko pa samo bolj obsedene z rezultatom. Tudi zato duhovna prenova ni samodejna posledica treninga, ampak je odvisna od tega, kaj iz svojih športnih izkušenj naredimo.

In prav zato nam šport ponuja zanimiv prostor, kjer se s temi stvarmi srečujemo.

Poraz. Bolečina. Potrpežljivost. Disciplina. Prijateljstvo. Samota. Staranje.

In spoznanje, da vsega ne moremo nadzorovati.

 

Morda se prava prenova začne šele pozneje

Petintrideset let zato ni meja. Človek se lahko s temi vprašanji sreča pri tridesetih ali sedemdesetih.

Je pa obdobje nekje od srednjih let naprej zanimivo zato, ker imamo za seboj že dovolj življenja, da počasi razumemo razliko med nekaj doseči in dobro živeti.

Morda smo začeli trenirati zato, da bi spremenili telo.

In morda smo ga res.

Srce je zmogljivejše. Noge so močnejše. Krvni tlak je boljši. Stopnice niso več problem. Še vedno lahko gremo s prijatelji na kolo in naslednji dan normalno vstanemo iz postelje.

Vse to je veliko vredno.

Toda če imamo srečo, se nekje med vsemi temi kilometri začne spreminjati še nekaj.

Na začetku želimo od športa predvsem, da zaradi njega zmoremo več.

Pozneje lahko odkrijemo, da je njegova vrednost tudi v tem, da počasi potrebujemo manj.

Manj dokazovanja, manj primerjanja, manj hrupa.

In imamo nekoliko več prostora zase, za ljudi okoli nas in za svet, skozi katerega tečemo, kolesarimo ali hodimo.

Morda je to osebni rekord, ki ga ura ne zna izmeriti.

V naslednjem delu: Ko rezultat ni več vse – o Stravi, športnih urah, osebnih rekordih in primerjanju z drugimi. Ne zato, ker bi bila tekmovalnost nekaj slabega, ampak ker je dobro vedeti, kdo naj bi komu služil.

Za radovedne: Pri pripravi zapisa smo se oprli predvsem na sodobne raziskave športne psihologije, motivacije in dolgoročnega vztrajanja pri telesni dejavnosti, dostopne prek PubMed, ter na uveljavljeno teorijo samodoločanja (Self-Determination Theory). Raziskave precej dosledno kažejo, da pri gibanju lažje vztrajamo, kadar razlog zanj postopoma postane naš – ko nam dejavnost prinaša občutek izbire, napredka, povezanosti in tudi zadovoljstva. Znanost lahko raziskuje motivacijo; zakaj nekdo po dvajsetih letih še vedno z veseljem obuje tekaške copate, pa je na koncu tudi zelo osebna zgodba.